Madžarskemu zdravniku in kirurgu Endreju Mesterju pripisujejo zasluge za odkritje bioloških učinkov laserjev z nizko močjo, kar se je zgodilo nekaj let po izumu rubinskega laserja leta 1960 in izumu helij-neonskega (HeNe) laserja leta 1961.
Mester je leta 1974 ustanovil Center za laserske raziskave na Medicinski univerzi Semmelweis v Budimpešti in tam delal do konca svojega življenja. Njegovi otroci so nadaljevali njegovo delo in ga uvozili v Združene države.
Do leta 1987 so podjetja, ki so prodajala laserje, trdila, da lahko zdravijo bolečino, pospešijo celjenje športnih poškodb in še več, vendar je bilo takrat za to malo dokazov.
Mester je ta pristop prvotno poimenoval »laserska biostimulacija«, kmalu pa je postal znan kot »nizkonapetostna laserska terapija« ali »terapija z rdečo svetlobo«. Ko so preučevalci tega pristopa prilagodili svetleče diode, je postal znan kot »nizkonapetostna svetlobna terapija« in da bi odpravili zmedo glede natančnega pomena »nizkonapetostne«, se je pojavil izraz »fotobiomodulacija«.